V drugi polovici januarja 2022 je v Sloveniji začel veljati nov Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ki je prinesel spremembo na področju izročanja računov v papirni obliki. Davčni zavezanec, ki mora za dobave blaga ali storitev, opravljene končnemu potrošniku na ozemlju Slovenije, izdati račun, mora po tej spremembi kupcu izročiti račun v papirni obliki  le, če kupec to zahteva, sicer pa izročitev papirnatega računa za namene DDV ni obvezna.

 

Seveda lahko prodajalci še naprej izročajo račune v papirni obliki, in zaenkrat kaže, da se je za nadaljevanje te prakse odločila večina prodajalcev. Kljub temu naj bo kupec pozoren in zahteva račun v papirni obliki, če le-tega potrebuje za namene uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz npr., zakonodaje, ki ureja varstvo potrošnikov ali varstvo pacientovih pravic, pri čemer mu te svoje zahteve ni potrebno dodatno pojasnjevati.

 

 

Garancija je vsaka obveznost, s katero se dajalec garancije zaveže, da potrošniku brezplačno popravi ali zamenja blago, vrne kupnino ali zagotovi drugo sredstvo, kadar blago ne deluje brezhibno ali nima lastnosti, navedenih v garancijskem listu.

 

Ob tem se seveda postavlja vprašanje, kako bo v primeru uveljavljanja zahtevkov potrošnik dokazoval nakup blaga ali storitve, če ne bo razpolagal z računom.

 

V skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot) so prodajalci dolžni potrošniku ob sklenitvi prodajne pogodbe izročiti garancijski list dajalca garancije, ki mora, med drugim, vsebovati naslednje podatke: ime podjetja in sedež dajalca garancije; datum izročitve blaga; podatke, ki identificirajo blago; izjavo dajalca garancije, da jamči za lastnosti ali brezhibno delovanje v garancijskem roku; ozemeljsko območje veljavnosti garancije; trajanje garancijskega roka; za blago, za katero je izdaja garancije obvezna, čas po preteku garancijskega roka, v katerem dajalec garancije zagotavlja potrošniku vzdrževanje, nadomestne dele in priklopne aparate; in opozorilo, da garancija ne izključuje pravic potrošnika, ki izhajajo iz odgovornosti prodajalca za napake na blagu. 

 

Opremljen s konkretnimi podatki bi moral garancijski list služiti tudi kot dokazilo o nakupu blaga. Vendar, ker prodajalci podatkov o nakupu največkrat niso vnašali v garancijski list, se je uveljavila praksa oziroma nezapisano pravilo, da je potrošnik pri uveljavljanju pravic iz garancije predložil račun, iz katerega je bil razviden prodajalec in datum nakupa.

 

S spremembo ZDDV bi se moralo to, v preteklosti spregledano pravilo izpolnjevanja garancijskih listov, ponovno in dosledno izvajati, pri čemer mora biti tudi sam potrošnik ob nakupu pozoren, da je garancijski list prejel. Dokler pa prodajalci ne bodo osvojili takšne prakse je priporočljivo, da potrošnik vsaj ob nakupu tehničnega blaga, kot so gospodinjski aparati, proizvodi s področja informacijske tehnologije, radio komunikacij, kmetijski stroji in naprave, izdelki avtomobilske industrije ipd., zahteva račun in ga shrani za morebitno kasnejše uveljavljanje garancije, saj je ravno z njim najlaže dokazati, da smo določen izdelek kupili pri točno določenem prodajalcu.