Video igre in varstvo mladih

Pri razpravah o računalniških, spletnih in drugih videoigrah se mnenja otrok in staršev lahko popolnoma razhajajo. In čeprav lahko govorimo tudi o pozitivnih vidikih videoiger, pa starše mnogokrat upravičeno skrbi vpliv iger na duševno-telesni razvoj otroka, obvarovanje otrok pred spletnim kriminalom, morebitne finančne posledice igranja mobilnih ali spletnih iger in podobno. 

V pomanjkanju nadzora nad distribucijo in uporabo videoiger so predvsem starši tisti, ki si pri izboru videoigre morajo odgovoriti na vsaj kakšno od sledečih vprašanj:

• Ali je igra ustrezna za določeno starostno skupino?
• Ali je vsebina igre primerna? 
• Ali je cena igre fiksna ali gre za igro, ki jo je mogoče nadgrajevati proti plačilu oz. celo sama igra ponuja določene plačljive elemente?
• Ali lahko vzpostavim nadzor nad uporabo naprave, ki se bo uporabila za igranje videoiger?
• Ali se bo igro sploh lahko namestilo na napravo, ki jo imamo na razpolago?
• Ali so pogoji uporabe videoigre sprejemljivi, kakšni so splošni pogoji ponudnika, recimo z vračilom ali prekinitvijo naročnine ipd.? 
• Ali je igranje igre varno z zdravstvenega vidika (npr. epilepsija, vid, psihološki vidik igranja iger ipd.)?

Evropski ocenjevalni sistem vsebine videoiger - PEGI 

Starši si pri izbiri igre za otroka lahko pomagajo z oznakami Evropskega ocenjevalnega sistema videoiger – PEGI, ki se je vzpostavil kot pomoč potrošnikom pri odločanju o nakupu video iger ali aplikacij z uporabo starostnih priporočil in deskriptorjev vsebin. 

Sistem PEGI se danes uporablja v 38 evropskih državah in temelji na kodeksu ravnanja, vrsti pravil, h katerim je pogodbeno zavezan vsak založnik, ki uporablja sistem PEGI. Samoregulacija PEGI je sestavljena iz petih starostnih skupin in osmih deskriptorjev vsebine, ki potrošnike usmerijo glede primernosti igre za določene starosti. Opisi kategorij na spodnji fotografiji so predstavljeni na povezavi: https://pegi.info/what-do-the-labels-mean  

Oznake sistema PEGI 

Uradni status ocen PEGI se razlikuje od države do države, odvisno od tega, kako nacionalna zakonodaja obravnava starostno klasifikacijo in zaščito mladoletnikov. Nekatere države so standardizirale označevanje PEGI brez posebnih predpisov, medtem ko so druge države uradno priznale PEGI kot edini sistem ocenjevanja, ali so ga celo vključile v zakone, ki urejajo starostno klasifikacijo medijev (kot recimo v Franciji, ali v Združenem kraljestvu). Slovenija sistem PEGI uradno podpira, nima pa posebne zakonodajne podlage, ki bi z uporabo zavezovala prodajalce in distributerje.

Primer uporabljene starostne PEGI oznake za igro v eni od slovenskih prodajaln

Medtem ko starostne ocene potrošnika zgolj usmerijo, pa morajo starši raziskavo glede pedagoških priporočil opraviti sami, pri čemer si lahko pomagajo z raznimi domačimi ali tujimi spletnimi mesti.  

Področje zaščite mladoletnikov je zelo dobro razvito v Nemčiji, zato poleg slovenskega spletišča Safe.si, spodaj izpostavljamo nekaj spletnih mest, ki ciljne uporabnike (otroke, mladoletne osebe, starše, pedagoške delavce) osveščajo glede varne rabe interneta, spodbudnih ali škodljivih vsebin ipd.:

• Safe.si – nacionalna točka osveščanja otrok in najstnikov o varni rabi interneta in mobilnih naprav, namenjena otrokom, mladostnikom, staršem in strokovnim delavcem;
• Program za varnejši splet – ponuja orodja za starše in skrbnike; program podpira  Evropska komisija;
• NRW.de – informativna in izobraževalna platforma s strokovnim svetovanjem na področju mladinske medijske kulture;
• Stiftung-digitale-spielekultur.de (tudi v ang.) – fundacija za digitalne igre vodi seznam računalniških iger z izobraževalnim potencialom;
• Usk.de – program za samoregulacijo programske opreme za zabavo, ki je odgovorna tudi za testiranje in starostno razvrstitev videoiger na fizičnih medijih, in ki zavezujejo prodajalce na drobno v Nemčiji; 
• Jugendschutzprogramm.de – Društvo za spodbujanje zaščite otrok in mladih v sodobnih medijih; nudi svetovanje, orodja in podobno podporo za starše, otroke, izobraževalne delavce ipd.;
• Mednarodna koalicija za oceno primernosti vsebin glede na starost – IARC – povezuje več mednarodnih organizacij za zaščito mladih in mladoletnih in skrbi tudi za ocenjevanje digitalnih iger in aplikacij na globalni ravni; 

Informacije z nemških portalov so načeloma dostopne tudi v angleškem jeziku, če pa spletna stran ni večjezična, pa si uporabniki lahko še zmeraj pomagajo z namestitvijo razširitvenih prevajalskih orodij (npr. Google prevajalnik v GoogleChrome).

Zakonodaja: nakup igre v fizični trgovini ali prek spleta in nakup digitalnih vsebin

Presoji glede primerne vsebine igre sledi nakup. V primeru klasičnega nakupa igre na fizičnem nosilcu, ki ga lahko opravimo bodisi na spletu bodisi v trgovini veljajo ob nakupu (in po njem) uveljavljena pravila iz potrošniške zakonodaje za nakup blaga.

Pri nakupu igre v fizični trgovini morajo prodajalci v nekaterih državah EU sicer zagotavljati upoštevanje starostnih kategorij, pri čemer mladoletna oseba ne more opraviti nakupa igre, ki za mladoletnike ni primerna; prodajalec pri tem lahko preveri starost kupca z vpogledom v osebni dokument kupca, v primeru spletnega nakupa pa so v veljavi druge metode preverjanja identitete kupca. V Sloveniji tovrstnih omejitev ni. 

Toda vse več iger se predstavlja kot digitalna vsebina, ki od uporabnika zahteva prenos in namestitev programske opreme ali registracijo uporabnika na platformi. V teh primerih potrošniki, recimo niso upravičeni do odstopa od pogodbe v 14 dneh, kot to velja za 'klasične nakupe' prek spleta oz. na daljavo. 

Regulacija področja digitalnih vsebin in storitev je v teku v okviru digitalne strategije, s prenosom EU direktiv 2019/770, 2019/771 in Omnibus direktive 2019/2161 v nacionalne zakonodaje pa so napovedane spremembe v potrošniški zakonodaji.

Med drugim naj bi se za digitalne nakupe in uporabo digitalnih storitev zagotovilo boljšo zaščito v primerih, ko ponudnik ne zagotovi dogovorjene storitve ali zagotovi takšno storitev z napako. Enaka pravila bodo veljala tako za potrošnike, ki za digitalno vsebino plačajo, kot za tiste, ki v zameno zanjo omogočijo dostop do osebnih podatkov.

Do uveljavitve zakonodajnih sprememb pa si potrošniki v primeru nakupa digitalne vsebine morajo nujno prebrati splošne pogoje ponudnika, kjer so opredeljena tudi morebitna vračila kupljenih digitalnih vsebin, ki niso ustrezne, ne zadovoljijo pričakovanj ali pa so si potrošniki premislili glede nakupa – nekateri ponudniki kot je Epic Games Store omogočajo odstop od pogodbe in povračilo kupnine na zahtevo uporabnika v preizkusnem roku 2 ur od prenosa vsebine. 

Ravno zaradi specifik pogojev digitalnih vsebin je toliko bolj pomemben nadzor staršev: 

• ponudniki so recimo dolžni vzpostaviti ustrezen sistem zaščite skladne z zakonodajo v oziru tehnične zaščite mladoletnikov (v Sloveniji glede na Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah), ki staršem omogoča ustvarjanje posebnih uporabniških računov za otroke in omejitev vsebin in funkcij, do katerih bi lahko dostopali otroci. 
• Starši imajo možnost prilagoditi nastavitve operacijskih sistemov, mobilnih aparatov, igralnih konzol ipd. in s tem vzpostaviti omejitve pri uporabi naprave. 
• Uporaba samostojne programske opreme za starševski nadzor, ki lahko omogoča časovne omejitve, nadzor nad aktivnostmi in pretokom občutljivih podatkov, dostopnost vsebin ipd.  (gl. spletna mesta s priporočili za uporabnike JusProg, Safe.si)

Zaščita pred neželenimi nakupi v Google Play trgovini 

Pasti digitalnih iger: Nakupi v aplikacijah in nakupi v igri

Veliko iger, še posebej na mobilnih napravah, je možno pridobiti in tudi uporabljati brezplačno (Free-to-Play oz. F2P igre). Igre F2P najdete v trgovini Google Play, Apple App Store in na vseh večjih igralnih platformah, kot so Epic Games Store, Google Stadia, Microsoft Store, Nintendo eShop, Origin, PlayStation Store ali Steam ipd..

A domnevno brezplačne aplikacije velikokrat ponujajo številne dodatne vsebine, ki jih je treba plačati (nakupi v aplikaciji oz. In-App Purchases, plačila za zmago (pay to win oz. P2W in drugimi nakupi v igri), vključno z dodatnimi življenji, prenavljanjem zunanje podobe avatarja (skin) ali škatlami za plen  (skrinja z zakladi ali škatla za plen), ki jih je mogoče zaslužiti ali odkleniti za pravi denar in podobne plačljive možnosti spreminjanja podobe ali nadgrajevanja igre. 

Poleg nakupov v igri (In-Game Purchase) in v aplikacijah (In-App Purchase) ali mehanizma Pay2Win se nekatere igre financirajo tudi z (ciljnimi) oglasi, ki se pojavljajo v oglasni pasici ali kot (moteči) reklamni videoposnetki, ki nagovarjajo uporabnike.

Vsak tovrsten nakup v aplikaciji ali v igri je treba potrditi posamično. Plačilo se nato obdela v trgovinah z aplikacijami, kjer so lahko shranjeni občutljivi podatki za obdelavo naročil – številka kartice, računa ali mobilnega telefona.

Če naprava ali aplikacija nima urejene zaščite z geslom, je le nekaj klikov dovolj, da se opravi dejanski nakup, zato jo potrebno nakupe v aplikaciji zakleniti (z geslom) ali povsem onemogočiti, saj so zneski tovrstnih nakupov lahko precejšnji.

V primeru digitalnih vsebin, kot so nakupi v aplikacijah, prenosi, ni v veljavi 14-dnevna pravica do odstopa, temveč ta poteče takoj, ko je do vsebine mogoče dostopati oz. ko se začne postopek prenosa. Kljub temu nekateri ponudniki ponujajo na primer možnost "testiranja" igre do dveh ur. Zato je najbolje, da pred nakupom natančno pregledate splošne pogoje in politiko odpovedi.

Poslovna sposobnost mladoletnikov in otrok ter odgovornost staršev

Glede na 137. člen Obligacijskega zakonika RS načeloma otroci do 7 leta starosti ne odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo in ne veljajo za poslovno sposobne osebe, zato ne morejo sklepati pogodb (razen če se s tem strinjajo starši oz. zakoniti skrbniki, ki to dovolijo oz. omogočijo veljavnost kupne pogodbe), kot so nakupi v aplikaciji. Prav tako mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Za morebiten nakup, ki ga opravi otrok do 14. leta starosti, odgovarjajo starši, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Mladoletnik z dopolnjenimi štirinajstimi leti pa lahko že odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.

Problematično je, če otrok uporablja  račun ali dostop staršev. Če otrok opravi nakup brez nadzora, lahko starši sicer ugovarjajo računu - čim prej, tem bolje, čeravno so možnosti za povračilo majhne, saj je dokazovanje o uporabi naprave/računa brez vednosti staršev oteženo.

Drugače je, če mladoletniki nakupujejo večkrat, saj se v teh primerih predvideva, da so starši tovrstno početje že dovolili in tolerirali. V teh primerih je težko izpodbijati račune.

Enako velja, če je otrok ali mladostnik pridobil geslo za nakup v aplikaciji.

Zato je pomembno, da starši preprečijo nakupe v aplikaciji z uporabo tehnične zaščite mladoletnikov. 

Poleg tega lahko starši pri izbranem ponudniku brezžičnih storitev zahtevajo blokado komercialnih sporočil, omejitev ali celo blokado dela storitev. Prav tako je zelo pomembno, da starši oz. skrbniki mladoletnikov podatke o bančni kartici in razna gesla za dostop hranijo na varnem mestu, telefona oz. mobilne naprave pa ne puščajo brez nadzora in spremljajo spletne aktivnosti (in promet na bančni kartici) kot tudi porabo na mobilnih napravah. 

 Photo by Kelly Sikkema on Unsplash