Nakupi iz tretjih držav

Usmerjanje dejavnosti iz tretjih držav v EU

V primeru spora s tujim ponudnikom iz EU ali tretje države, kamor se poslej prišteva tudi Združeno kraljestvo, postane pomembno vprašanje pri varstvu potrošnikov, čigavo pravo se uporablja pri reševanju spora in katero sodišče je pristojno za izvrševanje sodnih odločb? Je to pravo in sodišče iz države potrošnika ali prodajalca? 

Pri ponudnikih iz tretjih držav obstaja pomembna razlika – čeprav imajo sedež izven EU, lahko s svojo ponudbo nagovarjajo potrošnike v EU in jih spodbujajo k nakupu, tj. k sklepanju pogodb, pri čemer so zavezani spoštovati zakonodajo EU. V primerih, ko ponudnik svojo (komercialno) dejavnost na kakršen koli način usmerja v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča ali v več držav, vključno s to državo članico, se lahko potrošniki kot šibkejša stranka (v finančnem smislu in z vidika informiranosti) sklicujejo na pravice, ki jih imajo na podlagi potrošniške zakonodaje EU. 

To določata bruseljska in rimska uredba:
Uredba (EU) 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) in
Uredba (EU) 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I). 

Kako pravzaprav vedeti, ali gre za usmerjano dejavnost ali ne? 

Samo dejstvo, da je neka spletna stran dostopna in uporablja jezik ali lokalno valuto potrošnika, še ne pomeni nujno, da ponudnik svojo dejavnost usmerja v državo potrošnika ali v več držav, vključno s to državo članico. Poleg tega je potrebno še, da ta spletna stran vabi k nakupu (oz. sklepanju pogodb na daljavo) in da je bila na tak ali drugačen način pogodba dejansko sklenjena na daljavo (kot rezultat te dejavnosti).

Pošteni in zanesljivi prodajalci bi potrošnike sicer morali informirati glede tega, recimo v splošnih pogojih, vendar pa je marsikdaj na prvi pogled težko ugotoviti že, v kateri državi je ponudnik registriran, kaj šele v katere države usmerja svoje dejavnosti prek spleta.

Pri tem so potrošnikom lahko v pomoč spodaj navedene ugotovitve evropskih sodišč, ki so obravnavala čezmejne potrošniške spore in pri tem ugotavljala, ali je ponudnik potrošnike nagovarjal k nakupu v državi njihovega prebivališča. 

Najbolj očiten primer usmerjanja dejavnosti predstavlja neposredno oglaševanje ponudbe ali oglaševanje prek posrednika (pa tudi akviziterja) v lokalnih medijih oz. publikacijah za potrošnike (tisk, radio, TV, kino, katalogi). Če v slovenski publikaciji naletimo na oglas ruskega prodajalca in se odločimo za nakup izdelka ali storitve, potem mora prodajalec spoštovati lokalno slovensko zakonodajo. Če pa se slovenski potrošnik odzove na oglas iz ameriške revije, ki jo je sicer kupil v Sloveniji, se pravilo glede usmerjene dejavnosti ne uporabi. Izjema bi veljala za oglas, ki je namenjen slovenskim državljanom v posebni – slovenski izdaji publikacije, namenjene slovenskemu tržišču.

Glede na sodno prakso pa lahko potrošnik upošteva še druge kazalce poleg dostopnosti spletne strani prodajalca, ki lahko predstavljajo dokaze, da je dejavnost trgovca usmerjena v državo članico stalnega prebivališča potrošnika, na primer:

• spletno mesto podjetja omogoča zgolj pogodbe na daljavo;
• na spletni strani so navedeni distributerji iz drugih držav članic, jasne pa so tudi njihove zveze s krajem sedeža podjetja ponudnika;
• dejavnost izkazuje mednarodni značaj – ponudba vključuje recimo izdelke, ki niso prosto dostopni v državi potrošnika, spletna trgovina potrošniku glede na njegov IP naslov predlaga preusmeritev na stran s potrošniku najbližjo spletno prodajalno; 
• spletna stran uporablja jezik ali valute, ki ni jezik ali valuta, ki se običajno uporablja v državi ponudnika, medtem ko je ravno v tem jeziku ali valuti možno opravljanje in potrjevanje rezervacij – npr. spletna trgovina s sedežem na Češkem se predstavlja v slovenskem jeziku in omogoča plačilo v evrih; 
• na spletni strani so navedene telefonske številke z mednarodno oznako;
• spletna stran zagotavlja pomoč ali navodila za potrošnike v njihovem jeziku, z namenom da se potrošnikom iz drugih držav omogoči dostop do spletne strani ponudnika ali njegovega posrednika;
• na spletni strani so navedene mednarodne stranke iz različnih držav članic.
• ...

Če ponudnik nima sedeža v državi članici, temveč ima v eni od držav članic „podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto“, se v sporih, ki izhajajo iz poslovanja te podružnice, predstavništva ali poslovne enote, šteje, da ima ponudnik sedež v tej državi članici (uredba Bruselj I (člen 17(2)).

Dobro je vedeti tudi, da če je neka dejavnost poleg drugih držav usmerjana tudi v državo potrošnika,  lahko potrošnik sproži postopek pred sodišči v svoji državi, ne glede na kraj sklenitve pogodbe, pa tudi ne glede na kraj, kjer je bila elektronsko opravljena storitev prejeta.

A pozor – uporaba prava in določitev pristojnosti sodišč ni nujno enaka za vsa pogodbena razmerja, ki jih potrošniki sklepajo s ponudniki iz tujine – ne velja, recimo za prevozne pogodbe: letalskega prevoznika lahko tako potnik toži zgolj v državi, kjer ima sedež prevoznik.